12-valjni motorji so vselej veljali za najbolj ลพlahtne v avtomobilski industriji, proizvajalec, ki jim je zvest najdlje pa velja za verjetno najbolj znano ลกportno avtomobilsko znamko na svetu. To je seveda Ferrari, ki je takลกen motor nedavno namenil tudi GT-ju po imenu 12Cilindri. Gre za 11. predstavnika druลพine dvosedov s spredaj nameลกฤenim 12-valjnikom, ki je bila ustanovljena ลพe daljnega leta 1948 s prihodom modela 166 Inter.
To je bil ฤas, ko so se pri Ferrariju, na Enzovo ลพalost, zaฤeli zavedati, da bo dirkaลกka veja podjetja teลพko preลพivela, ฤe ne bodo zaฤeli avtomobilov proizvajati in prodajati tudi za obiฤajne voznike. Leta 1948 so zato na pariลกkem salonu predstavili model 166, ki velja za prvega serijskega kupeja znamke z 12-valjnikom pod motornim pokrovom. Kljub 12 valjem je ลกlo za relativno majhen motor z zgolj dvema litroma prostornine in 66 kilovati oziroma 90 konji moฤi.
Kljub temu pa je avtomobil, ki je temeljil na dirkalnikih 125 S in 166 S in si z njima delil ลกasijo, ponujal za tiste ฤase solidne zmogljivosti, saj je njegova najviลกja hitrost znaลกala 150 kilometrov na uro. A ฤeprav je ลกlo za serijsko proizvodnjo โ avtomobili so bili seveda izdelani roฤno โ je ลกlo za izredno redek avtomobil. V dveh letih so jih izdelali le 38. Sledila sta modela 195 in 212, ki veljata za evoluciji 166 z veฤ moฤi in posodobljeno podobo.
Prva generacija Ferraijevih dvosedeลพnih potovalnikov, ki pa se je vseeno dokazovala tudi na dirkah, je svojo pot zakljuฤila leta 1952, ลพe dve leti prej pa je zaฤela nastajati druลพina vozil America. ล lo je za avtomobile, s katerimi je Ferrari ลพelel vstopiti na ameriลกki trg. Ti so oblikovno prvi dve leti po zaslugi modelov 340 in 342 temeljili na ลพe omenjenih evropskih modelih, a so imeli motorje s prostornino 4,1 litra ter poslediฤno vsaj 200 konji moฤi.
Z modeloma 375 in 410 Superamerica je prostornina narasla na 4,5 oziroma pet litrov, pri ฤemer je Ferrari uporabljal motorje inลพenirjev Gioacchino Colombo (Colombo V12) in Aurelio Lampredi (Lampredi V12). Colombovi motorji so bili nekoliko bolj zmogljivi, vrhunec pa je predstavljal petlitrski agregat v modelu 500 Superfast iz leta 1964. Ta je namreฤ proizvedel kar 400 konjev ali 294 kilovatov moฤi, avtomobil pa je poslediฤno dosegel najviลกjo hitrost kar 280 kilometrov na uro.
V tem ฤasu pa se je priฤelo tudi sodelovanje z delavnico Pininfarina kot glavnim avtomobilskim oblikovalcem. Pri oblikovanju 166 in obeh evolucij so namreฤ za videz karoserije poskrbeli v delavnicah Touring, Stabilimenti Farina (ki jo je ustanovil Carlo Farina, iz nje pa se je pod okriljem Batiste ยปPininยซ Farine razvilo podjetje Pininfarina) in Vignale.
Znotraj druลพine America je med letoma 1950 in 1966 nastalo ลกest modelov vozil, najdlje pa so izdelovali model 400 Superamerica. V veฤ razliฤnih konfiguracijah je nastalo 47 avtomobilov, sluลพil pa je tudi kot osnova ลพe omenjenemu 500 Superfast, ki je nastajal zadnji dve leti obstoja omenjene druลพine. Avtomobili, ki so nastali v tem ฤasu, danes veljajo za izredno cenjene, ฤesar se zavedajo tudi pri Ferrariju, kjer ลกe danes uporabljajo njihova imena.
V Evropi je medtem leta 1952 nastala druลพina vozil z oznako 250. Najbolj prepoznaven ฤlan je seveda model 250 GTO, ki velja za zadnjega Ferrarija, namenjenega tako uporabi v obiฤajnem prometu, kot avtomobilskemu dirkanju. Danes GTO velja za enega najbolj zaลพelenih, pa tudi najdraลพjihย klasiฤnih avtomobilov; leta 2018 je bil eden izmed 36 izdelanih primerkov prodan za takratnih 70 milijonov dolarjev.
Sicer pa je druลพina cestnih avtomobilov z oznako 250 zajemala kar 10 vozil (upoลกtevajoฤ izvedbo GTO), poleg njih pa tudi avtomobile, prvotno namenjene dirkanju, kot so 250 Monza, 250 Testa Rossa, 250 LM in tako naprej. Avtomobili, nastali skozi 12 let dolgo proizvodnjo so se tako moฤno razlikovali. ล lo je namreฤ za klasiฤne kupeje, kupeje s podaljลกano streho z oznako Berlinetta, kabriolete, imeli pa so tudi razliฤne medosne razdalje. Ta je znaลกala 2,4, 2,6 ali 2,8 metra, pri ฤemer je bila daljลกa medosna razdalja namenjena zgolj modelu Europa iz leta 1952.
Veฤini modelov pa je bila skupna ena stvar, to je bil motor inลพenirja Gioacchina Colomba. Ta je veljal za pravi inลพenirski biser, saj je bil izredno lahek, kljub temu pa zelo zmogljiv. V najmoฤnejลกi izvedbi, ki je bila na voljo v izvedbah 250 GTO in Testa Rossa je bilo namreฤ vozniku na voljo kar 300 konjev ali 221 kilovatov moฤi. Zato tudi ni preseneฤenje, da je Ferrari s slednjim kar trikrat slavil v Le Mansu.
Po koncu serije 250 so sledile velike spremembe. Ferrari je namreฤ precej poveฤal proizvodnjo novih avtomobilov, v dve druลพini velikih kupejev z 12-valjnimi motorji, ki sta bili v proizvodnji vzporedno do leta 1968 pa so uvedli kar nekaj novosti. Tako je druลพina 275, namenjena evropskim kupcem, kot prva prejela komponento, v kateri so na zadnji osi zdruลพili diferencial, polosovine in menjalnik, hkrati pa je 275 kot prvi dobil tudi neodvisno zadnje vzmetenje.
Druลพina 330 je na drugi strani prejela prilagodljivo vzmetenje, zavorni sistem z loฤeno napeljavo za sprednjo in zadnjo os ter kolutnimi zavorami na vseh ลกtirih kolesih. Hkrati so ameriลกki avtomobili znova prejeli nekoliko veฤje motorje s prostornino ลกtirih litrov in 300 konji moฤi, medtem kot so modeli 275 uporabljali 3,3-litrske motorje z moฤjo od 240 do 320 konjev oziroma 190-240 kilovatov. Sicer pa sta bili druลพini 275 in 330 zadnji primer, ko je Ferrari soฤasno izdeloval veฤ enakih modelov, loฤeno namenjenih evropskemu in ameriลกkemu trgu.
Leta 1966, torej ลกe pred koncem proizvodnje modelov 275 in 330 je namreฤ na trg priลกel model 365. To je bil avtomobil, pri katerem dirkaลกkega pedigreja praktiฤno ni bilo mogoฤe veฤ zaznati, veliko veฤ pa je bilo udobja. Hkrati je bil 365 (ime je, tradicionalno, dobil po prostornini enega valja v kubiฤnih centimetrih v 4,4-litrskem 12-valjniku) zadnji veliki kupe, ki je bil na voljo tako v konfiguraciji z dvema ali ลกtirimi sedeลพi. Kasneje so namreฤ pri Ferrariju uvedli loฤeno linijo modelov, ki jo je zaฤel Ferrari 412.
Vseeno pa model 365 sprva ลกe ni prinesel veฤjih sprememb, razen omenjenega motorja. ล lo je pravzaprav zgolj za modifikacijo modela 330, na kar je spominjala tudi zunanja podoba, zaznamovana s ลกtevilnimi oblinami, ki so zaznamovale Ferrarije prejลกnjih desetletij. Veฤje spremembe so priลกle ลกele leta 1968 ob popolni ukinitviย modelov 330 in 275, napovedal pa jih je revolucionarni model 365 GTB/4, bolj poznan pod imenom Daytona; kabriolet je nosil oznako GTS/4.
Novinec je prinesel bolj sodobno, zaลกiljeno obliko, leta 1971 pa je v skladu z ameriลกko zakonodajo kot prvi Ferrari prinesel potopne sprednje ลพaromete, kar je bil dobrodoลกel doprinos k futuristiฤno oblikovani karoseriji. Karoserije skupno 1.406 avtomobilov so za Ferrari izdelali v karoserijski delavnici Scagletti.
Ferrari z Daytono ni prinesel opaznega napredka pri zmogljivostih (najviลกja hitrost je znaลกala 280 kilometrov na uro, pospeลกek do 100 kilometrov pa je znaลกal 5,4 sekunde), zato pa se je dokazal z vzdrลพljivostjo. Dirkalniki na osnovi 365 GTB/4 so namreฤ kraljevali na 12- in 24-urnih dirkah, Dan Gurney in Brock Yates pa sta s serijskim vozilom leta 1971 zmagala na prvi izvedbi zloglasne dirke Cannonball. 4.628 kilometrov dolgo pot med New Yorkom in Los Angelesom sta prevozila v 35 urah in 54 minutah.
365 GTB/4 Daytona je pomembno zabeleลพil tudi popularno kulturo. Pojavil se je na naslovnici albuma Then & Now skupine The Carpenters iz leta 1973, leta 1976 pa se je pojavil v filmih A star is Born in The Gumball rally. V 80. letih je nato izvedbo GTS/4 v dveh uporabljal detektiv Sonny Crocket, glavni junak kultne serije Miami Vice, res pa je, da v resnici ni ลกlo za pravega Ferrarija, temveฤ zgolj repliko na osnovi Chevrolet Corvette tretje generacije. To je bil tudi razlog, da je Enzo Ferrari ลพelel avtomobil umakniti iz serije, v zameno pa je ustvarjalcem podaril model Testarossa.
365 GTB/4 je bil zadnji Ferrarijev dvosed z 12-valjnim, spredaj nameลกฤenim motorjem za skoraj ฤetrt stoletja. V skladu s takratnimi trendi je namreฤ Ferrari med letoma 1973 in 1996 v modelih 365 GT4 in Testarossa (ter evolucijskih izvedbah obeh modelov) motor namestil sredinsko, za voznika. S tem so posnemali najveฤjega konkurenta, znamko Lamborghini, ki je takลกno zasnovo uvedel v modelu Miura. No, leta 1996 je nato sledil korak k tradiciji, ko je luฤ sveta uzrl model 550 Maranello.
Leta 1996 predstavljen avtomobil danes velja za enega najboljลกih Ferrarijevih GT-jev. Ponujal je 5,5-litrski atmosferski motor (od tod tudi ime avtomobila), najveฤji do tedaj predstavljeni motor znamke, ki je ob 485 konjih (357 kilovatih) moฤi zagotovil najviลกjo hitrost 320 kilometrov na uro. Karoserija in ลกasija sta bili veฤinoma izdelani iz aluminija, avtomobil pa je bil opremljen z relativno majhnim ลกtevilom elektronskih dodatkov, kar je zagotavljajo prvinski obฤutek za volanom. Vseeno je bil na drugi strani opremljen z dodatki kot so protiblokirni zavorni sistem, sistem za nadzor zdrsa pogonskih koles in pa z delno zaporo zadnjega diferenciala.
550 in njegova evolucijska izvedba 575M sta doลพivela tudi kar nekaj posebnih razliฤic ter konceptov. Pri Ferrariju so namreฤ izdelali posebno izdajo WSR v ฤas avtomobilu s katerim so postavili veฤ svetovnih hitrostnih rekordov (med drugim tudi najviลกjo povpreฤno hitrost na razdalji 100 milj), razliฤico Barchetta z odprto streho in pa 575 Superamerica z vrtljivo pomiฤno stekleno streho. Pininfarina je ob tem predstavila koncept Ferrari Rossa, Scaglietti pa skupaj s Ferrarijem tri primerke model 550 GTZ Barchetta, s katerim so obeleลพili 90 let sodelovanja Enza Ferrarija s podjetjem Scagletti.
Sicer pa sta 550 in 575 ลกe enkrat veฤ nakazala Ferrarijevo vizijo tovrstnih vozil, ki daje prednost kupejem pred kabrioletom, ki so bili izdelani v izredno omejenem ลกtevilu. In enako tradicijo je nadaljeval tudi njun naslednik 599 GTB (Gran Turismo Berlinetta), pri katerem je bila brezstreลกna razliฤica na voljo le v omejeni seriji z oznako SA Aperta. Ne glede na karoserijsko razliฤico pa je bil 599 vselej opremljen s ลกestlitrskim atmosferskim motorjem z moฤjo 670 konjev ali 493 kilovatov, kar je zadoลกฤalo za najviลกjo hitrost 325 kilometrov na uro.
599 je hkrati pomenil uradno vrnitev Ferrarijevih GT-jev na dirkaliลกฤa. To so nakazali ลพe z izvedbo GTO, ki je postala najhitrejลกi serijski avtomobil na dirkaliลกฤu v Fioranu (prehitel je tudi Ferrari Enza, s katerim si deli motor), kasneje pa so jo nadgradili ลกe z izvedbo 599XX, namenjeno izkljuฤno za uporabo na dirkaliลกฤu. Ob tem je avtomobil po zaslugi inลพenirjev F1 prejel nadgradnjo ลพe tako optimiziranih aerodinamiฤnih dodatkov, kar mu je zagotovilo tudi rekord na slovitem Nรผrburgrignu med avtomobili, ki so temeljili na serijskih vozilih.
599 pa je pustil velik peฤat v razvoju 12-valjnikov, saj je uvedel nov motor, poznan pod imenom F140. Motor z isto oznako, a s prostornino 6,3 litra in 730 konji moฤi je namreฤ prejel tudi naslednik F12, ki je ob tem postal prvi Ferrarijev GT, opremljen izkljuฤno s samodejnim menjalnikom. Roฤni menjalnik je bil namreฤ ลพe v 599 velika redkost, zaradi ฤesar gre danes za pravo zbirateljsko (novodobno) klasiko. Takลกen menjalnik je pripomogel k hitrejลกemu pretikanju, bil pa je le ena od ลกtevilnih tehnoloลกkih novosti, ki jih je F12 predstavil.
ล asija in karoserija, razviti skupaj s Scagliettijem sta prinesla 20 odstotkov veฤjo trdnost in 70 kilogramov niลพjo teลพo v primerjavi s predhodnikom, pa tudi 25 milimetrov niลพje teลพiลกฤe. Ob tem je avtomobil prejel novo prilagodljivo vzmetenje z magnetnimi delci v amortizerju, kompozitne zavorne kolute, elektronsko zaporo diferenciala, nov sistem ESP in pa sistem za nadzor stabilnosti, povzet po dirkalniku F1. Tam so si inลพenirji sposodili tudi stikalo za nadzor voznih programov, nameลกฤen na volanskem obroฤu.
Tudi F12berlinetta je bil po zaslugi optimizirane aerodinamike in ลพe navedenih elementov povsem pripravljen za uporabo na dirkaliลกฤu. V Fioranu je bil ลกe sekundo hitrejลกi kot 599, ta ฤas pa so za dodatno sekundo pri Ferrariju nadgradili z izvedbo F12TDF, predstavljeno leta 2015. Oba avtomobila sta sicer imela enako najviลกjo konฤno hitrost, to je 340 kilometrov na uro, kar velja tudi za njunega naslednika, 812 Superfast.
Ferrarijev zadnji GT pred lansko predstavitvijo modela 12Cilindri je postal prvi Ferrari v tem segmentu, za katerega so obliko pripravili v Ferrarijevem lastnem oblikovalskem centru. Prinesel je oblikovno evolucijo v primerjavi z modelom F12, vkljuฤno z vsemi izboljลกanimi na podroฤju tehnike in aerodinamike. Tako je ohranil sistem za usmerjanje zraka iz motornega pokrova skozi blatnike, kar je pomagalo k boljลกi legi vozila na cesti โ sistem, edinstven za Ferrari.
Motor, ลกe vedno sklop z oznako F140 je dobil dodatna dva decilitra delovne prostornine, moฤ pa se je poveฤala na okroglih 800 konjev ali 588 kilovatov v izvedbah Superfast in GTS. V izvedbi Competizione je bila moฤnejลกa ลกe za dodatnih 30 konjev, gre pa za pogonski sklop, kakrลกnega je (ob nekaj manjลกih modifikacijah) prejel 12Cilindri.
Izvedba GTS je ob tem pomenila velik preobrat. ล lo je namreฤ za prvi Ferrarijev GT z 12-valjnikom po veฤ kot pol stoletja, ki je bil serijsko na voljo v razliฤici brez strehe. Vsi nasledniki, vkljuฤno z druลพino vozil BB in Testarossa, namreฤ te opcije niso ponujali, oziroma zgolj v izjemno omejenih serijah. Izjema je bil le Ferrari F50, ki je bil na voljo kot kupe s trdo snemljivo streho, tudi njegova proizvodnja pa je bila omejena na le 349 vozil.
12Cilindri, predstavljen lansko poletje, tako za seboj prinaลกa izjemno bogato tradicijo, polno legend in mejnikov za Ferrari. To nenazadnje tudi kaลพe s svojo podobo, s katero se odkrito poklanja modelu 365 Daytona. A ne glede na to, katerega Ferrarijevega GT-ja si omislite, vselej boste dobili delฤek bogate, veฤ kot tri ฤetrt stoletja dolge tradicije, ki ji ลกe ni videti konca. Naj si bo z modelom 12Cilindri, 550 Maranello,365 Daytona, ali pa F12, ki vas ลพe ฤaka v naลกi garaลพi. Za najem vam medtem ponujamo njegovega ลกtirisedeลพnega brata FF, seveda pa vam lahko pripeljemo tudi avtomobil po vaลกih ลพeljah.
ย