Alpine A110 se počasi poslavlja iz ponudbe Renaultove butične znamke. A vsake toliko časa v čast dediščine, ki jo je avtomobil ustvaril skozi zadnjih nekaj let, Alpine predstavi posebno različico modela, še hitrejšo in še močnejšo, kot prejšnja. Zadnja, najbolj ekskluzivna izvedba je luč sveta uzrla oktobra lansko leto na avtomobilskem salonu v Parizu, nosi pa ime A110 R Ultime. Sedaj pa je dobil tudi svojo prvo priložnost za dokazovanje.
Francozi so avtomobil namreč postavili na referenčno dirkališče za dokazovanje vseh športnih avtomobilov v Evropi, nemški Nürburgring, tam pa nikakor ni razočaral. Z dobrih 20 kilometrov dolgim krogom je namreč opravil v sedmih minutah in 15 sekundah. To je seveda daleč od rekordov, o katerih smo nedavno pisali tudi pri nas, vseeno pa gre za spoštovanja vreden dosežek.
Čas različice A110 R je namreč novinec izboljšal za kar 20 sekund. Še več, za kar 18 sekund je Ultime izboljšal čas sicer precej močnejšega BMW-ja M2 zadnje generacije, najnovejši čas pa je primerljiv s tistim, ki ga je pred let postavil legendarni Lexus LFA z mogočnim desetvaljnikom pod motornim pokrovom. A110 R Ultime na drugi strani po zaslugi sredinsko nameščenega štirivaljnika proizvede 345 konjev moči, dobrih 1.000 kilogramov težak avto pa do 100 kilometrov na uro pospeši v 3,8 sekunde.
Nova izvedba avtomobila se sicer močno naslanja na dirkaške različice vozila, tudi iz serije GT4, kjer je Alpine nastopal zadnjih osem let. Sicer pa je bila njegova izdelava velik zalogaj za znamko, saj so avtomobil zadnja leta močno izboljševali in manevrskega prostora ni bilo več veliko. A inženirji so izvlekli pravi mali čudež.
Karoserijo avtomobila, v veliki meri izdelano iz ogljikovih vlaken so še optimizirali ter tako zagotovili dodatnih 160 kilogramov potiska k tlom v primerjavi z referenčnim A110 R. Dobil je spremenjen sprednji in zadnji odbijač, novo krilce na pokrovu prtljažnika, pa tudi račji rep tik pod njim. Vertikalni stabilizator je svoje mesto našel na pokrovu motorja, tam pa so še dodatne reže hladilnega sistema motorja.
Motor je, kot rečeno, dobil nekaj dodatne moči, ki bo na voljo pri 6.000 motornih vrtljajih. 345 konjev moči so sicer dosegli pri 102 oktanskem gorivu, za 80 njutonmetrov pa so na 420 njutonmetrov povečali še navor vozila. Da bi se moč varno in zanesljivo prenašala na kolesa so pri znamki Alpine vgradili nov šeststopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko, pri čemer bo največji navor na voljo že pri 3.200 motornih vrtljajih.
V kabini dominira alkantara, center pozornosti pa so enodelni dirkaški sedeži iz ogljikovih vlaken znamke Sabelt. Ti so nekoliko drugačni kot v izvedbi R, še vedno pa se bo vanje mogoče varno pričvrstiti zgolj s pettočkovnim varnostnim pasom. Ob tem bodo novi lasniki pri naročanju svojih vozil lahko izbirali med pestro paleto barv in materialov, tako da bo avtomobil resnično zasnovan po njihovem okusu.
Alpine bo izdelal zgolj 110 primerkov najmočnejše različice modela A110, 30 od tega pa bo odetih v posebno barvno shemo, kjer se modra preliva v črno. Temu primerna pa bo tudi cena A110 R Ultime, ki bo znašala kar 265.000 evrov z vključenim davkom na dodano vrednost. Bi odšteli toliko denarja zanjo? Kaj pa za kakšno manj ekskluzivno? Če da, potem le sledite povezavi in poiskali bomo primerek, ki vam bo ustrezal.
Da elektrika vsaj zaenkrat pri Porscheju ni rešitev so pred časom spoznali v ZDA. Prodajne številke njihovih električnih modelov so namreč v lanskem letu v primerjavi z letom pred tem padale, hkrati pa se je dvignila prodaja modelov 911, boxster in cayman, ki se sicer počasi poslavljata iz ponudbe. To pa je sedaj prineslo tudi nov razmislek o prihodnosti klasičnih motorjev. Motorjev, ki se jim vsaj zaenkrat sicer še niso nameravali povsem odpovedati.
Nedavno je vodstvo podjetja iz Stuttgarta razkrilo načrte za letošnje leto, ti pa zajemajo povečanje vlaganj v razvoj klasičnih motorje. To bo hkrati prineslo upočasnitev razvoja električnih modelov znamke, ki naj bi kmalu prišli na trg. Po do sedaj znanih podatkih pri Porscheju trenutno razvijajo tri električne modele, že dolgo pričakovanega električnega boxsterja, njegovega brata caymana in pa tudi električno različico modela cayenne.
Za razvoj klasičnih motorjev naj bi Porsche letos namenili kar 831 milijonov dolarjev, res pa je, da naj bi ta znesek služil tudi za razvoj hibridnih sistemov, hibridno gnanih avtomobilov. Z njimi pri Porscheju že imajo nekaj izkušenj, nenazadnje je leto 2024 zaznamovala tudi hibridna različica modela 911 z oznako GTS, priključno-hibridno gnan pa sta lahko tudi modela Cayenne in Panamera. Hibridno ponudbo naj bi kot naslednji lahko oplemenitil Macan zadnje generacije, čeprav je bil prvotno razvit kot električno gnan model.
Napoved novih vlaganj v klasične motorje bo sicer negativno vplivalo na maržo pri prodaji avtomobilov, ki bo v letošnjem letu nekoliko manjša. Če je v letu 2024 znašala med 15 in 17 odstotki (leta 2022 pa rekordnih 18 odstotkov), naj bi v letošnjem letu le še med 10 in 12 odstotki. Ob tem velja omeniti, da je ravno v lanskem letu Porsche kar nekaj sredstev namenil v osveževanje modelne palete, kar je seveda vplivalo na dobiček.
Spremembe v smeri ohranjanja klasičnih motorjev so se pri Porscheju začele kazati že pred časom. Ne le, da so napovedali ohranitev klasičnih motorjev v modelu 911 dokler bo to mogoče, hkrati so lansko leto napovedali tudi ohranitev osemvaljnikov v modeli Cayenne in Panamera. Te bi v prihodnje lahko poganjalo tudi sintetično gorivo, o katerem si lahko več preberete na tej povezavi, ki ga Porsche skupaj s partnerji proizvaja že nekaj let.
Porsche pa ni napovedal zgolj sprememb v strategiji razvoja pogonskih sklopov, pač pa tudi v upravi podjetja, kar še dodatno nakazuje na resnost načrtov. Svoj položaj naj bi morala namreč zapustiti izvršni finančni direktor znamke, Lutz Mesche in pa vodja prodaj, Detlev Von Platen. Ta naj bi bil med drugim odgovoren tudi za 28-odstotni upad prodaje novih vozil na Kitajskem, kjer so kupci obrnili hrbet tujim znamkam. Porsche naj bi tam zato načrtoval ukinitev več salonov.
Porsche je torej prvi proizvajalec športnih avtomobilov, ki je dejansko napovedal vsaj manjši odmik od električnih avtomobilov. Kako velik bo, pa bo pokazal čas. Se pa lahko sami prepričate o čarih njihovih bencinskih športnikov, vsak trenutek jih imamo na zalogi kar nekaj, od novih, pa do klasikov, starih več kot 50 let! Preverite zalogo za nakup ali najem. Model 911 lahko za čez vikend najamete že od 1.000 evrov naprej.
Čeprav se v zadnjem obdobju pojavljajo kritike nekaterih posameznikov nad tem, da se Ferrari sooča s hitro izgubo vrednosti nekaterih novih modelov in pa zmanjšanjem zanimanja zanje, se naročila še vedno vrstijo. Po zadnjih podatkih naj bi bila proizvodnja novih avtomobilov zasedena vse do konca letošnjega in prihodnjega leta. Ob tem velja omeniti, da Ferrari v zadnjih letih že močno presega letno proizvodnjo 10 tisoč avtomobilov. Lani se je številka ustavila pri 13.752 avtih.
Kljub temu pa se pri Ferrariju v letošnjem letu ne bodo ukvarjali izključno s proizvodnjo novih avtov, pač pa tudi s predstavitvami novih modelov. Čeprav pri Ferrariju še niso razkrili načrtov, pa prva ugibanja kažejo na to, da bodo Italijani letos predstavili kar šest novih modelov. In če se osredotočimo na vrh ponudbe, potem je potrebno začeti z naslednikom SF90. Prvega priključnega hibrida znamke po modelu LaFerrari, ki so ga pri Ferrariju upokojili že ob koncu lanskega leta.
Povsem nov avtomobil naj bi luč sveta uzrl v drugi polovici letošnjega leta. Hkrati naj bi letos posodobitev doživel tudi njegov manjši brat (z vidika oblikovanja), 296, oba modela pa naj bi bila na voljo v dveh karoserijskih izvedbah.
Posodobitve pa naj bi bil po zgledu modela 296 deležen tudi zaenkrat edini Ferrarijev križanec v ponudbi, Purosangue. Avtomobil, ki velja za najbolj kontroverznega v Ferrarijevi ponudbi v zadnjih letih je ob prihodu na trg leta 2022 navdušil predvsem kupce na Arabskem polotoku, v Evropi pa ga je bilo skoraj nemogoče dobiti. No, pri Ferrariju so sicer že pred časom začeli sprejemati nova naročila, s posodobitvijo pa naj bi prejel nov, nekoliko bolj racionalen pogonski sklop. Govora je o priključnem hibridu z bencinskim osemvaljnikom.
Naslednji dve novosti, o katerih je govora, a je njun prihod pod velikim vprašajem, sta modela Roma in SP4. Najmanjši GT znamke je namreč še vedno relativno nov, predstavljen je bil šele leta 2020, zato je bolj verjetna kakšna medgeneracijska prenova. Ponudbo posebnih izvedenk bi na drugi strani lahko okrepil model SP4. Vodstvo znamke je že pred časom naznanilo večjo pozornost modelom z omejeno proizvodnjo, govorilo se je celo o reinkarnaciji modela F40.
Zadnja novost, morda še bolj kontroverzna kot Purosangue ob svojem prihodu, ki bo prišla letos pa je električni SUV. Prototipe fotografi v bližini tovarne spremljajo že mesece, kljub temu pa so podrobnosti še povsem skrite, vključno z imenom. Znano je tako le, da bo avtomobil svoj debi doživel devetega oktobra letos.
Pred Ferrarijem je tako še eno razburljivo leto, s katerim bodo nadgradili lanski rezultat. Ob rekordni prodaji novih avtov je namreč za kar 11,8 odstotka narasla tudi vrednost delnic podjetja, ki je ocenjena na 6,7 milijarde evrov. Nove avtomobile so lani prodajali na kar 192 trgih po svetu, največjo rast prodaje (v višini petih odstotkov) pa so zabeležili v Ameriki.
Sicer pa imamo nekaj Ferrarijev na voljo tudi pri nas. Trenutno vam tako v najem ponujamo model FF, v kolikor razmišljate o nakupu, pa vas v našem salonu čakajo F12, že omenjeni FF in pa povsem nov F8. Če razmišljate o kakšnem drugem modelu, pa nas le pokličite, oziroma nam pišite preko obrazca na tej povezavi.
Izdelava karavana na osnovi modela M3 je ena izmed potez, ki so se je ljubitelji nemške znamke najbolj veselili. Temu primeren je bil tudi odziv trga, ki je avtomobil lepo sprejel, v zahvalo pa ga v Münchnu še naprej ohranjajo v ponudbi ter ga tudi razvijajo. Sedaj pa je na trg prišla najbolj ekstremna različica model M3 Touring doslej, ki nosi oznako CS.
Gre za omejeno serijo avtomobila, ki je recimo ne bo na voljo niti v ZDA ali Kanadi, pač pa le v Avstraliji, kjer se bo prvič predstavil javnosti na dirki za 12 ur Bathursta, na Japonskem, v Južni Koreji in nekaterih drugih državah. No, jasno pa bo na voljo tudi v Evropi. Nenazadnje je Nemčija z naskokom največji trg za model M3, izvedba M3 Touring CS pa bo kupcem na voljo z marcem letošnjega leta.
Oznaka CS oziroma Competition Sport v primerjavi s klasičnim M3 Touringom prinaša številne modifikacije. Prva in za marsikoga najpomembnejša zajema motor. Trilitrski motor, ki so ga pri BMW-ju razvijali na dirkališču, prinaša ojačano ohišje glavne gredi s kovano in lažjo glavno gredjo in pa novo glavo ventilov, narejeno s tehnologijo 3D tiska.
Te in številne druge spremembe so pripomogle k večji vzdržljivosti motorja, ki posledično omogoča dodatne obremenitve. Tlak v dveh turbinah z enojnimi lopaticami so tako dvignili na 2,1 atmosfero, posegi v motorno elektroniko pa so prinesli dodatnih 15 kilovatov ali 20 konjev moči; skupna motorna moč sedaj znaša 405 kilovatov ali 550 konjev. Enak motor je sicer mogoče najti tudi v limuzinskem M3 in kupeju M4, moč pa bo prenašal na vsa štiri kolesa, ali pa zgolj na zadnji par.
Te spremembe so prinesle tudi napredek pri zmogljivostih. Pospešek od 0 do 100 kilometrov na uro traja 3,5 sekunde (0,1 sekundo manj kot pri klasičnem M3 Touringu), do 100 kilometrov bo potreboval 11,4 sekunde, najvišja hitrost pa bo v primeru izbire paketa M Driver elektronsko omejena na 300 kilometrov na uro. Predstavljamo si, da je potencial avtomobila in motorja še precej višje. Motor je ob tem povezan z osemstopenjskim menjalnikom M Steptronic s tehnologijo Drivelogic, ki omogoča tri programe pretikanja med prestavami.
Seveda pa so pri BMW-ju inženirji poskrbeli tudi za izpušni sistem, primeren takšnemu motorju. Opremljen je namreč z elektronsko nadzorovanimi loputami, zadnji izpušni lonci so izdelani iz aluminija, štirje zaključki pa so obarvani v mat črno barvo. Tako bo mogoče jasno slišati, v katerem voznem programu je trenutno avtomobil, še posebej v programih Sport in Sport+. Za odlično lego na cesti bodo skrbele kompozitne zavore, nastavljivo podvozje in pa pnevmatike premera 19 palcev in širine 275 milimetrov spredaj ter palec večje in 10 milimetrov širše zadaj.
Avtomobil pa ne bo zgolj močnejši, temveč tudi lažji. Zasluga za to gre intenzivni uporabi ogljikovih vlaken, iz katerih so med drugim izdelani tudi motorni pokrov, krilce pod sprednjim odbijačem, zbiralnik vstopnega zraka, pokrova ogledal in pa zadnjih usmernik zraka na odbijaču. V kabini so iz ogljikovih vlaken izdelana hrbtišča sedežev in sredinska konzola, na ta račun pa so dosegli skupni prihranek pri teži v višini 15 kilogramov, kar pomeni, da bo avto težak 1.850 kilogramov.
Z izjemo novih barvnih kombinacij v kabini večjih sprememb ne bo. Tako M3 Touring CS oziroma Competition Sport še vedno ohranja uporabnost karavanskega M3, vključno s 500-litrskim prtljažnikom v primeru postavljene druge sedežne vrste. No, voznika bo vsakič, ko bo sedel v avtomobil na njegov poseben karakter spomnil osvetljen napis CS v naslonjalu sedeža.
Koliko primerkov M3 Touring CS bodo pri BMW-ju naredili niso razkrili, verjetno pa bo številka primerljiva z modeloma M3 CS in M4 CS. Slednjih bodo izdelali 1.700, prvih 300 več. In eden izmed njih se je pred kratkim znašel tudi pri nas. Na voljo je M3 CS v beli barvi, v garaži pa bo družbo delal črnemu M3 Touring Competitionu. Jasno, dokler katerega izmed njiju ne boste odpeljal v svoj dom.
V soboto, 25. januarja je v ZDA, natančneje v mestu Scottsdale v zvezni državi Arizona potekala prva letošnja avtomobilska dražba pod okriljem avkcijske hiše Barret Jackson. Med avtomobili, starimi in novimi, ki so se pojavili na dražbi pa je bila prav posebna Chevrolet Corvette. Črno obarvan športnih z modrimi platišči ni bila le prva letos narejena Corvette, pač pa tudi prva Corvette osme generacije, izdelana v izvedbi ZR1.
Gre za najmočnejšo serijsko Corvette v zgodovini modela, ki po zmogljivostih prekaša tudi hibridno različico E-Ray. Še več, gre za prvo serijsko Corvette z močjo preko 1.000 konjev, zaradi česar je še toliko bolj privlačna. In pri Chevroletu so tako dobro vedeli, da bo s pojavo na dražbi zbudila veliko pozornosti, iztržena vsota pa bo temu primerno visoka. A kdor pozna zgodovino modela Corvette, je nekako že pričakovali, kdo bo na koncu za avtomobil ponudil najvišji znesek.
To je bil Rick Hendrick, lastnik ene najbolj uspešnih ekip v seriji Nascar, Hendrick Motorsport, v kateri vlogo podpredsednika upravlja eden najtrofejneših nekdanjih dirkačev tega športa, Jeff Gordon. Hendrick je namreč eden največjih ljubiteljev legendarnega športnika, v svoji garaži pa ima recimo čisto prvo izdelano Corvette z oznako ZR1 iz leta 1989, prvo izdelano Corvette ZR1 generacije C7 ter številne druge primerke omenjenega modela z zaporedno serijsko število 001 za posamezno leto. Zbirka avtomobilov modela Corvette naj bi tako obsegala kar 150 avtomobilov.
Iztrženi znesek je sicer enak, kot so ga pred več kot dvema letoma iztržili za prvo izdelano Corvette osme generacije z oznako Z06, ki je romala v iste roke. A denar ni ostal pri podjetju Chevrolet oziroma General Motors. Namenili so ga namreč ameriški izpostavi Rdečega križa, ki bo denar namenil žrtvam orkanov Helene in Milton, pa tudi žrtvam drugih naravnih nesreč, kot so poplave, požari in podobno.
Gre pravzaprav že za tradicijo, dolgo 15 let, saj vodstvo znamke prav vsako leto avtomobil z zaporedno številko 001 proda na dražbi, skupaj pa so doslej na ta način zbrali že okrog 12,9 milijona dolarjev. In prav ves iztržen denar so namenili Rdečemu križu.
»Z General Motorsom na naših dražbah ustvarjamo najlepše in najdragocenejše spomine,« je dejal Craig Jackson, predsednik in generalni direktor dražbene hiše Barret-Jackson.
»Skozi leta nam je General Motors zaupalo prodajo nekaterih najpomembnejših vozil, na dražbo za dobrodelne namene smo postavljali tudi prve izdelane primerke. Ob tem smo ponosni, da se je na dražbi v Scottsdaleu znašla tudi prva Corvette ZR1. S prodajo zbirateljskega avtomobila za 3,7 milijona dolarjev smo ob tem pomagali Rdečemu križu pri nudenju hrane in čustvene podpore žrtvam naravnih nesreč. Ta denar je ob poplavah na vzhodni obali in požaru nujno potreben.«
Corvette ZR1 je tako tudi uradno zapeljala v proizvodnjo, pri čemer pa bodo vsi nadaljnji avtomobili seveda precej cenejši in tudi lažje dostopni, še posebej, ko se bo prvi val najbolj zagrizenih kupcev pomiril. Če bi želeli priti do svojega primerka najmočnejše serijske Corvette pa nas seveda kontaktirajte in z veseljem vam bomo pomagali.
Evropski avtomobilski industriji, pa tudi vsem avtomobilskim znamkam, ki so prisotne v Evropi, se prav lahko zgodi, da bodo čez deset let prisiljene nehati izdelovati bencinsko gnane avtomobile. In to velja tudi za športne znamke, razen za tiste, najbolj ekskluzivne, ki letno izdelajo nekaj sto vozil. To načeloma pomeni, da bodo bencinskim navdušencem ostali na voljo le še rabljeni športni avtomobil, izdelani do tedaj.
Morda pa tudi ne. Številne znamke so namreč že pred časom napovedale, da bodo takšne avtomobile proizvajale vse dokler bo to zakonsko mogoče, četudi bo potrebna hibridizacija. Lamborghini jo je tako recimo že predstavil v modelih Urus in Revuelto, hibridno gnan je tudi novi Porsche 911 GTS. A prav pri Porscheju so že pred časom začeli razvijati ter proizvajati rešitev, ki bi lahko klasične motorje rešila za prihodnja desetletja.
Nemški avtomobilski proizvajalec je namreč eno izmed vodilnih podjetij na svetu, ki so se lotila izziva razvoja in izdelave sintetičnega goriva. Gre namreč za gorivo, ki je po svojih lastnostih povsem primerljivo s klasičnimi fosilnimi gorivi, fosilnim bencinom, hkrati pa z njim oziroma z njegovim nastankom nima prav ničesar skupnega.
Novost, ki to pravzaprav ni več, res pa je, da je precej neznana je Porsche pravzaprav povzel po Audiju kjer so takšno gorivo začeli razvijati že pred desetletjem, nato pa projekt opustili. Porsche na drugi strani projekt razvija v Južni Ameriki, natančneje v Čilu, kjer je v sodelovanju s podjetjem Siemens razvil prvo tovarno. Izbrana lokacija ni naključna, saj gre za območje, kjer pihajo stalni in močni vetrovi, idealni za proizvodnjo sintetičnega bencina.
Takšno gorivo namreč za proizvodnjo ne potrebuje ničesar drugega kot vodo in zrak. In veliko električne energije. Ta je namreč potrebna za elektrolizo, proces, pri katerem iz vode dobijo vodik, pa tudi za pridobivanje ogljika iz ogljikovega dioksida. Oba elementa nato poljubno združujejo v snov, ki je po kemični zgradbi enaka bencinu, stranski proizvod pa je kisik. To pomeni, da ogljikov dioksid, ki nastaja pri delovanju motorja, uporabljajo pri proizvodnji goriva, posledično pa ne nastajajo nove presežne količine tega plina.
Pri proizvodnji teh snovi sicer nastajajo različni produkti, kot so različni voski, dizelsko gorivo, pa tudi voda in ogljikov dioksid, skratka snovi, ki jih je mogoče uporabiti. Posledično ne gre za odpadke, zato je takšna proizvodnja, čeprav energetsko potratna, hkrati zelo čista za okolje. Je pa res, da pri proizvodnji teh goriv nastaja veliko toplote, ki jo je mogoče uporabljati za različne namene, tudi za ogrevanje.
Vse skupaj deluje kot nekakšna znanstvena fantastika, vendar pa se takšna goriva že uporabljajo. V Veliki Britaniji ga namreč nekatera podjetja že mešajo s fosilnimi gorivi, namenjena pa so predvsem starodobnikom. Porsche, ki ga takšno gorivo uporablja tudi v dirkaškem svetu ob tem napoveduje povečevanje proizvodnje. Edina ovira je le visoka cena ki je nekajkrat višja od cene fosilnih goriv. Vseeno pa se že kaže zanimanje, tudi med naftnimi družbami za to, da bi v prihodnosti proizvajale, kar bi lahko prineslo pocenitev.
Športnim avtomobilom z bencinskimi motorje se morda tudi v prihodnje še ne bo treba odpovedati in prestopiti na električno stran. Slednjega si ne želimo tudi pri nas, ker imamo novo zalogo visoko zmogljivih športnikov. Po novem letu smo ponudbo še obnovili, zato vas vabimo na ogled naše flote avtomobilov za prodajo ali najem.
Vsak pravi ljubitelj znamke BMW bo zastrigel z ušesi ob omembi avtomobilske znamke Alpina, danes uradno poznane kot Alpina Burkard Bovensiepen GmbH & Co. KG. Gre za znamko, ki jo je njen ustanovitelj, leta 2023 preminuli Burkard Bovensiepen, ustanovil že leta 1965. Tedaj se je specializiral za predelave vozil znamke BMW, kasneje pa so te postale tako obsežne, da je je znamka Alpina prerasla iz predelovalca v čisto pravo avtomobilsko znamko.
Ta se morda približuje koncu, saj jo je pred časom v celoti prevzel BMW, povsem pa jo bo pod svoje okrilje prevzel konec letošnjega leta. Po nekaterih neuradnih govoricah naj bi pod njenim okriljem nastajali električni avtomobili. Nekakšna konkurenca oddelku M. In prav mogoče je, da je njihov najnovejši, pa tudi najžlahtnejši model zadnji. Vse pove že ime Alpina B8 GT.
Kot pojasnjuje že ime so si pri Alpini za (morebitni) labodji spev izbrali največji model znamke BMW štirivratni kupe serije 8, ter mu po zgledu modelov B3 GT, B4 GT in B5 GT nadeli najbolj potentno predelavo doslej. Pod motorjem so se v svojem slogu lotili 4,4-litrskega bencinskega osemvaljnika in iz njega iztisnili 625 konjev ali460 kilovatov moči. Dovolj da avtomobil do 100 kilometrov na uro izstreli v 3,3 sekunde in pospešuje do slabih 330 kilometrov na uro.
A tu se seveda še ni končalo. Avtomobil je prejel kopico drugih posodobitev, čeprav je, tako inženirji pri Alpini, že v osnovi zelo vodljiv. Šasija je v sprednjem delu dobila ojačitev, čvrstejše pa je tudi vzmetenje, ki bo tako pripomoglo k večji količini povratnih informacij izpod koles. Ta bodo merila 21 palcev, pri čemer bo širina pnevmatik spredaj znašala 245, zadaj pa 285 milimetrov. Nataknjene bodo seveda na prepoznavna platišča s številnimi naperami.
#image_title
Prepoznavno Alpinina pa bo tudi zunanja podba avtomobila. Diskretne aerodinamične dodatke na spodnjem delu karoserije in pa usmernik zraka na pokrovu prtljažnika bodo namreč dopolnjevale že prepoznavne črte na ramenskem delu vozila, nad linijo koles, pisana pa bo tudi paleta karoserijskih barv. Prvi premierek serije 8 je tako odet v temno zeleno barvo.
V slogu Alpine pa je diskretna tudi notranjost vozila. Ta je večinoma enobarvna in izdelana iz kombinacije usnja ter alkantare. Z istoimenskim italijanskim podjetjem namreč pri Alpini sodelujejo že desetletja. Vseeno pa se v kabini najde nekaj okrasja v podobi kontrastnih šivov, ne boste pa našli ogljikovih vlaken. Avtomobil je sicer hkrati tudi poklon ustanovitelju znamke, Burkardu Bovensipnu.
#image_title
Tako v kabini, kot tudi pod motornim pokrovom pa bo mogoče najti številne ploščice z oznako serije. Ta bo namreč omejena na vsega 99 avtomobilov, kar pomeni, da bo potrebno pohiteti z naročilom. Če vam vseeno uspe priti na vrsto, boste morali zanj odšteti 225.000 evrov, avtomobil pa boste prejeli med julijem in decembrom letos. Seveda pa vam pri nakupu, prevozu in vseh procesih lahko pomagamo tudi pri nas - le sledite tej povezavi. Seveda pa imamo za vas tudi pester nabor vozil znamke BMW že na zalogi.
A naj kar takoj pojasnimo. Ne, v naslovu ni govora o avtomobilu z najvišjo hitrostjo na svetu, še zdaleč ne. Je pa povsem novi Aston Martin Vantage Roadster avtomobil,ki omogoča najhiterjši pomik električne strehe na svetu. Najnovejša generacija najmanjšegamodela znamke Aston Martin namreč omogoča odpiranje in zapiranje platnene električne pomične strehe v zgolj 6,8 sekunde. In to pri hitrosti do 50 kilometrov na uro.
Sicer pa je avtomobil v osnovi že precej poznan, saj je tehnično precej enak kot kupe. In čeprav je moral zaradi odsotnosti trdne strehe dobiti ojačitve karoserije, ki preprečujejo njeno pretirano zvijanje, je novi Roadster v primerjavi s klasično dvovratno izvedbo težji za vsega 60 kilogramov. Posledično so inženirji uspeli ohraniti tudi enako najvišjo hitrost, to je 322 kilometrov na uro in pa pospešek z mesta do 100 kilometrov na uro v 3,5 sekunde.
Nespremenjen je namreč ostal tudi štirilitrski bencinski motor, ki ga za Aston Martin dobavlja AMG. ta namreč proizvede 665 konjev moči, s čimer se uvršča med najmočnejše roadsterje s spredaj nameščenim motorjem na trgu. V primerjavi s predhodnikom je tako pridobil kar 155 konjev moči, kljub temu, da je motor v osnovi ostal enak.
Moč motorja se seveda prenaša na zadnji kolesni par, po zaslugi skoraj idealno razporejene teže v razmerju 49:51 pa pri Aston Martinu obljubljajo odlične vozne lastnosti. Pri tem bo pomagala tudi večtočkovno vpeta zadnja prema, prilagodljivo vzmetenje Bilstein DTX, volanski drog, neposredno povezan z letvijo in pa zavorni koluti iz mešanice ogljikovih vlaken in keramike s premerom kar 410 milimetrov na sprednji osi. Avtomobil bo ob tem obut v posebne 21-palčne pnevmatike Michelin Pilot Sport S 5, ki jih je Michelin razvil skupaj z Aston Martinom.
Oblikovno avtomobil izpolnjuje vsa pričakovanja in kot rečeno sledi linijam kupeja. Ob tem so oblikovalci poskrbeli za spremenjen pokrov prtljage, ki hkrati povsem skrijeodprto platneno streho, razkrije pa kabino, ki primerljivo s tisto v kupejo, pa tudi tisto v večjem modelu DB12. Po slednjem je avtomobil nenazadnje povzel tudi infozabavni sistem.
Novi Vantage Roadster pa bo sveda mogoče prilagoditi lastnim željam in zahtevam. Tudi on bo namreč imel vstop v delavnice oddelka Q za personalifikacijo avtomobila. Tako bo recimo karoserijo mogoče odeti v eno izmed 21 barv, v kabini pa bodo mogoče različne prilagoditve, od posmeznih detajlov, kot so letvice armaturne plošče, do ustvarjanja povsem unikatne kabine.
Lahko vam povemo, da, če vas je prepričal, nanj ne bo potrebno prav dolgo čakati. Aston Martin ga bo namreč na trgu ponudil že to pomlad. Mi pa vam na drugi strani lahko ponudimo pomoč pri prevozu in uvozu. Če pa vam je bolj po godu starejša generacija, ali pa izvedba s trdo streho, potem pa imamo oba avtomobila že na zalogi v Ljubljani, ogledate si ju lahko na naši spletni strani.
Italijanska avtomobilska znamka Lamborghini je zadnji dve leti sila produktivna. To se verjetno najbolje kaže v dejstvu, da so v tem obdobju predstavili kar dva svoja superšportna kupeja. Govora je o nasledniku modela Aventador, modelu Revuelto, ki je postal prvi serijski Lamborghini s hibridnim pogonom in pa modelu Temerario. Ta je pri Lamborghiniju poskrbel za nadomestilo modela Huracan, proizvodnja pa bo pravzaprav stekla šele letos.
Uspehov znamke pa ne kažejo zgolj novi modeli, pač pa tudi prodajna statistika. V lanskem letu so namreč zabeležili nov prodajni rekord. Skupno je podjetje iz Sant'Agate prodalo 10.687 novih avtomobilov. S tem so zabeležili približno šest odstotkov boljšo prodajo v primerjavi z letom 2023, ko so prvič presegli magično mejo 10.000 prodanih avtov. Tedaj so jih prodali 10.112, pri čemer pa velja, da so proizvodne kapacitete v zadnjem obdobju bolj ali manj ves čas polne.
Največ avtomobilov je sicer tudi lansko leto Lamborghini prodal na območju Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike (EMEA), to je 4.227 avtomobilov, kar pomeni šest odstotni porast prodaje. V severni, srednji in južni Ameriki je Lamborghini našel 3.712 kupcev oziroma sedem odstotkov več kot v letu poprej, v regiji, ki zajema vzhodno in srednjo Azijo, Pacifik in Rusijo pa so prodali 2.478 avtomobilov, tri odstotke več kot leta 2023.
Med posameznimi trgi je sicer največjo prodajo zabeležil trg v ZDA. Tam so namreč prodali kar 3.510 avtomobilov, 23 odstotkov več kot leta 2023, preko tisoč avtomobilov (skupno 1.117) pa je svoje nove lastnike našlo tudi v Nemčiji, kjer je bila rast 17-odstotna. Največjo rast prodaje so medtem našli na Japonske, kjer je znašala kar 31 odstotkov, prodanih pa je bilo 821 avtomobilov.
Pri Lamborghiniju so ob tem zadovoljni s prodajo vseh treh modelov, tako Urusa, ki predstavlja steber prodaje, kot tudi novega Revuelta in Huracana, ki se počasi poslavlja iz proizvodnje. Zadnja vozila v vseh petih različicah (Steratto, EVO Spyder, Tecnica, STO in STJ) bodo do kupcev prišla tekom leta, zadnja vozila pa bodo nastala ob boku prvih Temerarijih.
Za Revuelta in Urusa, ki predstavlaj več kot polovico prodaje znamke imajo sicer pri Lamborghiniju zapolnjeno knjigo naročil vse do leta 2026, v primeru prvega celo do konca leta 2026. Urus je na drugi strani z minulim letom postal še nekoliko bolj zanimiv. Spomladi so mu namreč namenili še priključnohibridno različico.
Delo policistov morda ni najbolj zabavno in privlačno, zato ni presenečenje, da se zanj odločijo le redki. Morda pa bi se za ta poklic tudi pri nas odločilo več mladih, če bi imeli možnost patruljirati po cesti v Lamborghinijih. To možnost pa imajo že 20 italijanski policisti. Toliko časa namreč že sodelujejo z italijanskim proizvajalcem prestižnih športnih avtomobilov. Leta 2004 jim je namreč podjetje v uporabo predalo model Gallardo.
Šlo je za izvedenko LP 510-4, kar pomeni, da je bil avtomobil opremljen s petlitrskim 10-valjnikom, ki je proizvedel 510 konjev moči in jih nato prenašal na vsa štiri kolesa. Ob tem je bil avtomobil opremljen z vso potrebno opremo za zaznavanje prekrškov, predvsem na avtocesti. Zato tudi ni presenetljivo, da je avtomobil v le štirih letih prevozil kar 140.000 kilometrov v okolici Rima, kamor je bil dodeljen.
Enak avtomobil je bil nato komaj leto dni kasneje dodeljen še enoti v Bologni. A s pomembno razliko. Opremljen je bil namreč s prenosno hladilno skrinjo, v kateri je avtomobil pogosto z visoko hitrostjo po avtocesti prevažal človeške organe med zdravstvenimi ustanovami.
Leta 2008 je nato sledila menjava prvega avtomobila, ki je šel nazaj k Lamborghiniju, namesto tega pa je v rimsko enoto prišel zmogljivejši Gallardo LP 560-4, ki je prinesel dodatnih 50 konjev moči in najvišjo hitrost kar 325 kilometrov na uro. Skupaj z avtom iz Bologne je opravljal običajne policijske naloge, večkrat pa je nastopal tudi na različnih paradah. Mimogrede, najstarejšega izmed trojice so poslali tudi v ZDA, ker je prvi dve leti svojega štiriletnega staža paradiral na paradi ob Kolumbovem dnevu.
Velika sprememba pa je nato sledila leta 2014. Takrat je namreč sledila nova posodobitev flote, pri čemer pa Gallardov niso nadomestili z novejšimi primerki istega modela, pač pa z njegovim naslednikom, modelom Huracan LP 610-4. Avtomobil je bil posebej izdelan za potrebe policije, kar pomeni, da so mu namenili več komponent iz aluminija in ogljikovih vlaken, ter tako poskrbeli za nekaj prihranka pri teži, s tem pa posledično pripomogli k boljšim zmogljivostim. Najvišja hitrost je sicer ostala enaka kot pri Gallardu, a je do 100 kilometrov na uro pospešil v le 3,2 sekunde.
Zadnja pridobitev, ki jo je italijanski policiji namenil Lamborghini, je v uporabo prišla leta 2023. Gre za Urusa v izvedbi Performante, kar pomeni, da bencinski osemvaljnik ponuja kar 666 konjev moči. Tudi ta avtomobil je dom našel v Rimu, tja pa ga je pospremil italijanski politični vrh in generalni direktor Lamborghinija, Stephan Winkelmann. In ker ima Urus še nekaj več prostora kot Gallardo ter Huracan, je od vseh tudi najbolje opremljen z dodatki za policijsko delo – ter seveda hladilno skrinjo za prevoz organov.
»Z velikim ponosom proslavljamo 20. obletnico sodelovanja z italijansko policijo, organizacijo, ki jo globoko spoštujemo zaradi njihovega dela, to je varovanja državljanov,« je ob okrogli obletnici zapisal Winkelmann. »Zavedanje, da so naša vozila podpirala policiste pri njihovem terenskem delu, hkrati pa pomagala reševati življenja nas razveseljuje. Sodelovanje predstavlja močno vez med podjetjem Automobili Lamborghini in Italjo ter njenimi institucijami, kljub naši mednarodni usmerjenosti.«
Vas zanima, kako se italijanski policisti počutijo za volanom svojih najbolj žlahtnih avtomobilov? Potem stopite v našo garažo, kjer imamo na voljo kar osem Lamborghinijev, tudi kakega Urusa in več Huracanov. Če pa bi želeli imeti Hurracana, pa z veseljem poiščemo avto po vaših željah, le da bo brez policijskih grafik. Nenazadnje Hurracani postajajo vse bolj zanimive naložbe, njihove cene pa se dvigujejo.
12-valjni motorji so vselej veljali za najbolj žlahtne v avtomobilski industriji, proizvajalec, ki jim je zvest najdlje pa velja za verjetno najbolj znano športno avtomobilsko znamko na svetu. To je seveda Ferrari, ki je takšen motor nedavno namenil tudi GT-ju po imenu 12Cilindri. Gre za 11. predstavnika družine dvosedov s spredaj nameščenim 12-valjnikom, ki je bila ustanovljena že daljnega leta 1948 s prihodom modela 166 Inter.
To je bil čas, ko so se pri Ferrariju, na Enzovo žalost, začeli zavedati, da bo dirkaška veja podjetja težko preživela, če ne bodo začeli avtomobilov proizvajati in prodajati tudi za običajne voznike. Leta 1948 so zato na pariškem salonu predstavili model 166, ki velja za prvega serijskega kupeja znamke z 12-valjnikom pod motornim pokrovom. Kljub 12 valjem je šlo za relativno majhen motor z zgolj dvema litroma prostornine in 66 kilovati oziroma 90 konji moči.
Kljub temu pa je avtomobil, ki je temeljil na dirkalnikih 125 S in 166 S in si z njima delil šasijo, ponujal za tiste čase solidne zmogljivosti, saj je njegova najvišja hitrost znašala 150 kilometrov na uro. A čeprav je šlo za serijsko proizvodnjo – avtomobili so bili seveda izdelani ročno – je šlo za izredno redek avtomobil. V dveh letih so jih izdelali le 38. Sledila sta modela 195 in 212, ki veljata za evoluciji 166 z več moči in posodobljeno podobo.
Prva generacija Ferraijevih dvosedežnih potovalnikov, ki pa se je vseeno dokazovala tudi na dirkah, je svojo pot zaključila leta 1952, že dve leti prej pa je začela nastajati družina vozil America. Šlo je za avtomobile, s katerimi je Ferrari želel vstopiti na ameriški trg. Ti so oblikovno prvi dve leti po zaslugi modelov 340 in 342 temeljili na že omenjenih evropskih modelih, a so imeli motorje s prostornino 4,1 litra ter posledično vsaj 200 konji moči.
Z modeloma 375 in 410 Superamerica je prostornina narasla na 4,5 oziroma pet litrov, pri čemer je Ferrari uporabljal motorje inženirjev Gioacchino Colombo (Colombo V12) in Aurelio Lampredi (Lampredi V12). Colombovi motorji so bili nekoliko bolj zmogljivi, vrhunec pa je predstavljal petlitrski agregat v modelu 500 Superfast iz leta 1964. Ta je namreč proizvedel kar 400 konjev ali 294 kilovatov moči, avtomobil pa je posledično dosegel najvišjo hitrost kar 280 kilometrov na uro.
V tem času pa se je pričelo tudi sodelovanje z delavnico Pininfarina kot glavnim avtomobilskim oblikovalcem. Pri oblikovanju 166 in obeh evolucij so namreč za videz karoserije poskrbeli v delavnicah Touring, Stabilimenti Farina (ki jo je ustanovil Carlo Farina, iz nje pa se je pod okriljem Batiste »Pinin« Farine razvilo podjetje Pininfarina) in Vignale.
Znotraj družine America je med letoma 1950 in 1966 nastalo šest modelov vozil, najdlje pa so izdelovali model 400 Superamerica. V več različnih konfiguracijah je nastalo 47 avtomobilov, služil pa je tudi kot osnova že omenjenemu 500 Superfast, ki je nastajal zadnji dve leti obstoja omenjene družine. Avtomobili, ki so nastali v tem času, danes veljajo za izredno cenjene, česar se zavedajo tudi pri Ferrariju, kjer še danes uporabljajo njihova imena.
V Evropi je medtem leta 1952 nastala družina vozil z oznako 250. Najbolj prepoznaven član je seveda model 250 GTO, ki velja za zadnjega Ferrarija, namenjenega tako uporabi v običajnem prometu, kot avtomobilskemu dirkanju. Danes GTO velja za enega najbolj zaželenih, pa tudi najdražjih klasičnih avtomobilov; leta 2018 je bil eden izmed 36 izdelanih primerkov prodan za takratnih 70 milijonov dolarjev.
Sicer pa je družina cestnih avtomobilov z oznako 250 zajemala kar 10 vozil (upoštevajoč izvedbo GTO), poleg njih pa tudi avtomobile, prvotno namenjene dirkanju, kot so 250 Monza, 250 Testa Rossa, 250 LM in tako naprej. Avtomobili, nastali skozi 12 let dolgo proizvodnjo so se tako močno razlikovali. Šlo je namreč za klasične kupeje, kupeje s podaljšano streho z oznako Berlinetta, kabriolete, imeli pa so tudi različne medosne razdalje. Ta je znašala 2,4, 2,6 ali 2,8 metra, pri čemer je bila daljša medosna razdalja namenjena zgolj modelu Europa iz leta 1952.
Večini modelov pa je bila skupna ena stvar, to je bil motor inženirja Gioacchina Colomba. Ta je veljal za pravi inženirski biser, saj je bil izredno lahek, kljub temu pa zelo zmogljiv. V najmočnejši izvedbi, ki je bila na voljo v izvedbah 250 GTO in Testa Rossa je bilo namreč vozniku na voljo kar 300 konjev ali 221 kilovatov moči. Zato tudi ni presenečenje, da je Ferrari s slednjim kar trikrat slavil v Le Mansu.
Po koncu serije 250 so sledile velike spremembe. Ferrari je namreč precej povečal proizvodnjo novih avtomobilov, v dve družini velikih kupejev z 12-valjnimi motorji, ki sta bili v proizvodnji vzporedno do leta 1968 pa so uvedli kar nekaj novosti. Tako je družina 275, namenjena evropskim kupcem, kot prva prejela komponento, v kateri so na zadnji osi združili diferencial, polosovine in menjalnik, hkrati pa je 275 kot prvi dobil tudi neodvisno zadnje vzmetenje.
Družina 330 je na drugi strani prejela prilagodljivo vzmetenje, zavorni sistem z ločeno napeljavo za sprednjo in zadnjo os ter kolutnimi zavorami na vseh štirih kolesih. Hkrati so ameriški avtomobili znova prejeli nekoliko večje motorje s prostornino štirih litrov in 300 konji moči, medtem kot so modeli 275 uporabljali 3,3-litrske motorje z močjo od 240 do 320 konjev oziroma 190-240 kilovatov. Sicer pa sta bili družini 275 in 330 zadnji primer, ko je Ferrari sočasno izdeloval več enakih modelov, ločeno namenjenih evropskemu in ameriškemu trgu.
Leta 1966, torej še pred koncem proizvodnje modelov 275 in 330 je namreč na trg prišel model 365. To je bil avtomobil, pri katerem dirkaškega pedigreja praktično ni bilo mogoče več zaznati, veliko več pa je bilo udobja. Hkrati je bil 365 (ime je, tradicionalno, dobil po prostornini enega valja v kubičnih centimetrih v 4,4-litrskem 12-valjniku) zadnji veliki kupe, ki je bil na voljo tako v konfiguraciji z dvema ali štirimi sedeži. Kasneje so namreč pri Ferrariju uvedli ločeno linijo modelov, ki jo je začel Ferrari 412.
Vseeno pa model 365 sprva še ni prinesel večjih sprememb, razen omenjenega motorja. Šlo je pravzaprav zgolj za modifikacijo modela 330, na kar je spominjala tudi zunanja podoba, zaznamovana s številnimi oblinami, ki so zaznamovale Ferrarije prejšnjih desetletij. Večje spremembe so prišle šele leta 1968 ob popolni ukinitvi modelov 330 in 275, napovedal pa jih je revolucionarni model 365 GTB/4, bolj poznan pod imenom Daytona; kabriolet je nosil oznako GTS/4.
Novinec je prinesel bolj sodobno, zašiljeno obliko, leta 1971 pa je v skladu z ameriško zakonodajo kot prvi Ferrari prinesel potopne sprednje žaromete, kar je bil dobrodošel doprinos k futuristično oblikovani karoseriji. Karoserije skupno 1.406 avtomobilov so za Ferrari izdelali v karoserijski delavnici Scagletti.
Ferrari z Daytono ni prinesel opaznega napredka pri zmogljivostih (najvišja hitrost je znašala 280 kilometrov na uro, pospešek do 100 kilometrov pa je znašal 5,4 sekunde), zato pa se je dokazal z vzdržljivostjo. Dirkalniki na osnovi 365 GTB/4 so namreč kraljevali na 12- in 24-urnih dirkah, Dan Gurney in Brock Yates pa sta s serijskim vozilom leta 1971 zmagala na prvi izvedbi zloglasne dirke Cannonball. 4.628 kilometrov dolgo pot med New Yorkom in Los Angelesom sta prevozila v 35 urah in 54 minutah.
365 GTB/4 Daytona je pomembno zabeležil tudi popularno kulturo. Pojavil se je na naslovnici albuma Then & Now skupine The Carpenters iz leta 1973, leta 1976 pa se je pojavil v filmih A star is Born in The Gumball rally. V 80. letih je nato izvedbo GTS/4 v dveh uporabljal detektiv Sonny Crocket, glavni junak kultne serije Miami Vice, res pa je, da v resnici ni šlo za pravega Ferrarija, temveč zgolj repliko na osnovi Chevrolet Corvette tretje generacije. To je bil tudi razlog, da je Enzo Ferrari želel avtomobil umakniti iz serije, v zameno pa je ustvarjalcem podaril model Testarossa.
365 GTB/4 je bil zadnji Ferrarijev dvosed z 12-valjnim, spredaj nameščenim motorjem za skoraj četrt stoletja. V skladu s takratnimi trendi je namreč Ferrari med letoma 1973 in 1996 v modelih 365 GT4 in Testarossa (ter evolucijskih izvedbah obeh modelov) motor namestil sredinsko, za voznika. S tem so posnemali največjega konkurenta, znamko Lamborghini, ki je takšno zasnovo uvedel v modelu Miura. No, leta 1996 je nato sledil korak k tradiciji, ko je luč sveta uzrl model 550 Maranello.
Leta 1996 predstavljen avtomobil danes velja za enega najboljših Ferrarijevih GT-jev. Ponujal je 5,5-litrski atmosferski motor (od tod tudi ime avtomobila), največji do tedaj predstavljeni motor znamke, ki je ob 485 konjih (357 kilovatih) moči zagotovil najvišjo hitrost 320 kilometrov na uro. Karoserija in šasija sta bili večinoma izdelani iz aluminija, avtomobil pa je bil opremljen z relativno majhnim številom elektronskih dodatkov, kar je zagotavljajo prvinski občutek za volanom. Vseeno je bil na drugi strani opremljen z dodatki kot so protiblokirni zavorni sistem, sistem za nadzor zdrsa pogonskih koles in pa z delno zaporo zadnjega diferenciala.
550 in njegova evolucijska izvedba 575M sta doživela tudi kar nekaj posebnih različic ter konceptov. Pri Ferrariju so namreč izdelali posebno izdajo WSR v čas avtomobilu s katerim so postavili več svetovnih hitrostnih rekordov (med drugim tudi najvišjo povprečno hitrost na razdalji 100 milj), različico Barchetta z odprto streho in pa 575 Superamerica z vrtljivo pomično stekleno streho. Pininfarina je ob tem predstavila koncept Ferrari Rossa, Scaglietti pa skupaj s Ferrarijem tri primerke model 550 GTZ Barchetta, s katerim so obeležili 90 let sodelovanja Enza Ferrarija s podjetjem Scagletti.
Sicer pa sta 550 in 575 še enkrat več nakazala Ferrarijevo vizijo tovrstnih vozil, ki daje prednost kupejem pred kabrioletom, ki so bili izdelani v izredno omejenem številu. In enako tradicijo je nadaljeval tudi njun naslednik 599 GTB (Gran Turismo Berlinetta), pri katerem je bila brezstrešna različica na voljo le v omejeni seriji z oznako SA Aperta. Ne glede na karoserijsko različico pa je bil 599 vselej opremljen s šestlitrskim atmosferskim motorjem z močjo 670 konjev ali 493 kilovatov, kar je zadoščalo za najvišjo hitrost 325 kilometrov na uro.
599 je hkrati pomenil uradno vrnitev Ferrarijevih GT-jev na dirkališča. To so nakazali že z izvedbo GTO, ki je postala najhitrejši serijski avtomobil na dirkališču v Fioranu (prehitel je tudi Ferrari Enza, s katerim si deli motor), kasneje pa so jo nadgradili še z izvedbo 599XX, namenjeno izključno za uporabo na dirkališču. Ob tem je avtomobil po zaslugi inženirjev F1 prejel nadgradnjo že tako optimiziranih aerodinamičnih dodatkov, kar mu je zagotovilo tudi rekord na slovitem Nürburgrignu med avtomobili, ki so temeljili na serijskih vozilih.
599 pa je pustil velik pečat v razvoju 12-valjnikov, saj je uvedel nov motor, poznan pod imenom F140. Motor z isto oznako, a s prostornino 6,3 litra in 730 konji moči je namreč prejel tudi naslednik F12, ki je ob tem postal prvi Ferrarijev GT, opremljen izključno s samodejnim menjalnikom. Ročni menjalnik je bil namreč že v 599 velika redkost, zaradi česar gre danes za pravo zbirateljsko (novodobno) klasiko. Takšen menjalnik je pripomogel k hitrejšemu pretikanju, bil pa je le ena od številnih tehnoloških novosti, ki jih je F12 predstavil.
Šasija in karoserija, razviti skupaj s Scagliettijem sta prinesla 20 odstotkov večjo trdnost in 70 kilogramov nižjo težo v primerjavi s predhodnikom, pa tudi 25 milimetrov nižje težišče. Ob tem je avtomobil prejel novo prilagodljivo vzmetenje z magnetnimi delci v amortizerju, kompozitne zavorne kolute, elektronsko zaporo diferenciala, nov sistem ESP in pa sistem za nadzor stabilnosti, povzet po dirkalniku F1. Tam so si inženirji sposodili tudi stikalo za nadzor voznih programov, nameščen na volanskem obroču.
Tudi F12berlinetta je bil po zaslugi optimizirane aerodinamike in že navedenih elementov povsem pripravljen za uporabo na dirkališču. V Fioranu je bil še sekundo hitrejši kot 599, ta čas pa so za dodatno sekundo pri Ferrariju nadgradili z izvedbo F12TDF, predstavljeno leta 2015. Oba avtomobila sta sicer imela enako najvišjo končno hitrost, to je 340 kilometrov na uro, kar velja tudi za njunega naslednika, 812 Superfast.
Ferrarijev zadnji GT pred lansko predstavitvijo modela 12Cilindri je postal prvi Ferrari v tem segmentu, za katerega so obliko pripravili v Ferrarijevem lastnem oblikovalskem centru. Prinesel je oblikovno evolucijo v primerjavi z modelom F12, vključno z vsemi izboljšanimi na področju tehnike in aerodinamike. Tako je ohranil sistem za usmerjanje zraka iz motornega pokrova skozi blatnike, kar je pomagalo k boljši legi vozila na cesti – sistem, edinstven za Ferrari.
Motor, še vedno sklop z oznako F140 je dobil dodatna dva decilitra delovne prostornine, moč pa se je povečala na okroglih 800 konjev ali 588 kilovatov v izvedbah Superfast in GTS. V izvedbi Competizione je bila močnejša še za dodatnih 30 konjev, gre pa za pogonski sklop, kakršnega je (ob nekaj manjših modifikacijah) prejel 12Cilindri.
Izvedba GTS je ob tem pomenila velik preobrat. Šlo je namreč za prvi Ferrarijev GT z 12-valjnikom po več kot pol stoletja, ki je bil serijsko na voljo v različici brez strehe. Vsi nasledniki, vključno z družino vozil BB in Testarossa, namreč te opcije niso ponujali, oziroma zgolj v izjemno omejenih serijah. Izjema je bil le Ferrari F50, ki je bil na voljo kot kupe s trdo snemljivo streho, tudi njegova proizvodnja pa je bila omejena na le 349 vozil.
12Cilindri, predstavljen lansko poletje, tako za seboj prinaša izjemno bogato tradicijo, polno legend in mejnikov za Ferrari. To nenazadnje tudi kaže s svojo podobo, s katero se odkrito poklanja modelu 365 Daytona. A ne glede na to, katerega Ferrarijevega GT-ja si omislite, vselej boste dobili delček bogate, več kot tri četrt stoletja dolge tradicije, ki ji še ni videti konca. Naj si bo z modelom 12Cilindri, 550 Maranello,365 Daytona, ali pa F12, ki vas že čaka v naši garaži. Za najem vam medtem ponujamo njegovega štirisedežnega brata FF, seveda pa vam lahko pripeljemo tudi avtomobil po vaših željah.
Shelby Cobra velja za enega izmed najbolj znanih športnih avtomobilov vseh časov. A ko je Carol Shelby ustvarjal ikonični dvosed, podoben ni zasnoval sam, pač pa je za osnovo vzel roadster britanske znamke AC. In medtem je Shelby izdelal relativno malo avtomobilov, katerih vrednost danes sega v milijone, Britanci iz Londona še naprej idelujejo svojo AC Cobro.
Še več, v letošnjem letu so ponudbo močno okrepili na več področjih. Ponudbo roadsterja so namreč dopolnili še s kupejem. Ob tem osnovne linije ostajajo nespremenjene, hkrati pa se zdi, da so oblikovalci pri risanju strehe navdih morda iskali v dirkalniku Shelby Daytona. Nanj namreč spominja tudi zadek avtomobila oziroma usmerjevalnik zraka, ki pa je vseeno precej bolj elegantno vključen v karoserijo.
No, kot glavni navdih pri AC Cars navajajo unikaten prototip AC A98 coupe, s katerim so daljnega leta 1964 nastopili v Le Mansu, kasneje pa je postal eden najbolj razvpitih avtomobilov svojega časa, saj naj bi z njim istega leta na tedaj novi avtocesti M1 dosegli hitrost kar 290 kilometrov na uro. Hitrost, ki bi jo novinec v najmočnejši izvedbi lahko brez večjih težav presegel …
Pri AC Cars so namreč razvili različico Clubsport Edition, omejeno na 99 enot ki bo imela kar 810 konjev moči in to pri teži vsega 1.450 kilogramov. Žal v podjetju niso razkrili več tehničnih podatkov o avtomobilu, pojasnili so zgolj, da bo prvotno namenjen »rekreaciji na dirkališču«. Kljub temu pa to ne pomeni, da ga ne bo mogoče uporabljati tudi na cesti.
A tudi serijske izvedbe avtomobila ne bodo podhranjene. Osnovni osemvaljnik bo namreč ponujal živahnih 456 konjev moči, ob dodatku kompresorja pa bo moč narasla na 730 konjev. Res pa je, da bo že za osnovno različico osmevaljnika potrebno globoko seči v žep. Cenik se namreč prične pri 325.000 britanskih funtih, v znesek pa niso upoštevane dajatve državi.
Bo pa prihodnje leto na voljo še nekoliko cenejša in šibkejša različica z dvolitrskim motorjem. To je namreč nedavna novost, namenjena tako kabrioletu kot kupeju. Ta naj bi ponujala 390 konjev moči, moč motorja pa naj bi se na kolesa prenašala preko šeststopenjskega menjalnika. Manjši motor naj bi zagotavljal nižjo težo vozila, s tem pa tudi lahkotnejšo, a še vedno športno vožnjo. Ta motor bo sicer na voljo tudi v roadsterju.
Ponudbo pa so pri 123 let stari britanski znamki okrepili še z dvema modeloma. Modela AC Ace in AC Ace Bristol prihajata nazaj v ponudbo 70 let po prvotni predstavitvi in po tem, ko sta v svojih kategorijah krojila vrh dirk za 24 ur Le Mansa. Pod klasično podobo obeh se bo skrival 2,3-litrski bencinski motor znamke Ford s preko 300 konji moči in le dobrih 1.100 kilogramih teže, deloma tudi po zaslugi karoserije iz ogljikovih vlaken. Na drugi strani pa bo Ace lahko po godu tudi ljubiteljem elektrike, saj bo po zaslugi sodelovanja s podjetjem Tremec lahko na voljo z električnim pogonom.
Bi novinca želeli v svoji garaži? Preverite ponudbo na njihovi spletni strani, če pa se odločite za nakup, pa se obrnite na nas in z veseljem vam bomo pomagali pri nakupu, transportu in urejanju dokumentacije.
Corvette je vselej veljal za enega najboljših širše dostopnih ameriških športnih avtomobilov. In pri Chevroletu se tega dobro zavedajo, kljub temu pa ne sedijo križem rok. Še več, v zadnji generaciji, ki je prišla ven pred nekaj leti, so naredili velik korak naprej in s postavitvijo motorja za voznikov sedež ustvarili avtomobil, ki se skoraj lahko kosa s Ferrariji. No, morda ne najnovejšimi, kljub vsemu pa gre za še kako zanimiv avtomobil.
No, z zadnjo, težko pričakovano različico ZR1 je postal še bolj zanimiv. Kot je dobro znano vsem poznavalcem modela, je oznaka ZR1 tista, pod katero se skrivajo najbolj zmogljive izvedbe modela. V primeru aktualne izvedbe tudi zmogljivejše od hibridne izvedbe E-Ray, prve hibridni Corvette, ki pa vseeno ni naletela na želen odziv. No, ZR-1 bo, glede na pogonski sklop oziroma zmogljivosti, ki jih ponuja, to vsekakor uspelo.
Iz 5,5-litrskega agregata z osmimi valji in dvema turbo puhaloma so namreč inženirji iztisnili kar 1.064 konjev moči, poleg tega pa še 1.123 Njutonmetrov navora. To je največ, ne le v zgodovini Corvette, pač pa največ med vsemi velikoserijskimi avtomobil ameriškega porekla. Temu so seveda prilagodili tudi elektronske sisteme, od sistema za pomoč pri speljevanju, sistema za nadzor zdrsa, sistem za nadzor motornih vrtljajev in tako naprej.
Vsa skrivnost vodljivosti avtomobila pa se ne skriva zgolj v motorju. Tu je namreč še aerodinamični paket ZTK, izdelan iz ogljikovih vlaken. Ta avtomobilu zagotovi do kar 544 kilogramov potiska k tlom. Hkrati Chevrolet ponuja tudi možnost nakupa platišč iz ogljikovih vlaken. Ta so od klasičnih skupno lažja za kar 19,4 kilograma, kar pomeni velik prihranek pri nevzmeteni masi. Nekaj, s čimer se inženirji vselej močno ukvarjajo.
Številke s katerimi so postregli pri Chevroletu so impresivne. Avtomobil namreč do 100 kilometrov na uro pospeši v vsega 2,3 sekunde, kar je recimo tri desetinke počasneje kot tesla model s plaid ali pa zgolj desetinko počasneje kot nedavno predstavljeni Ferrari F80. Hkrati bo nova Corvette ZR1 od italijanskega športnika nekoliko hitrejša, saj bo najvišja hitrost znašala kar 375 kilometrov na uro. Še en ameriški rekord med velikoserijskimi avtomobili.
A še bolj zanimiv je podatek o ceni, saj le ta med enim in drugim avtomobilom ne bo primerljiva. Na začetku bo namreč za novinca v ZDA potrebno odšteti »le« 180.000 dolarjev. Sicer pa Američani novo Corvette ZR1 že preizkušajo na slovitem Nürburgringu. Uradnih časov zaenkrat še niso razkrili, govori pa se, da naj bi krepko izboljšal še vedno svež ameriški rekord Ford Mustanga GTD. Ta znaša 6 minut in 57,69 sekund.
Chevrolet bo prvo Corvette v začetku prihodnjega leta prodal na dobrodelni dražbi, pričakovati pa je, da bo cena astronomska. Precej cenejše pa bodo vse naslednje. In če želite izstopati, hkrati pa se zapeljati z nekoliko nevsakdanjim superšportnikom, nas le kontaktiraje, z veseljem vam jo bomo pripeljali.
Za ljubitelje zmogljivih bencinskih avtomobilov znamke Volkswagen je še en nekoliko žalosten teden. Po 34 letih se je namreč iz proizvodnje poslovil legendarni šestvaljnik, bolj znan pod oznako VR6. Tako je, govora je o motorju, ki so ga pri Volkswagnu predstavili v začetku 90. let prejšnjega stoletja in čeprav v zadnjem obdobju o njem skoraj nismo več slišali, so ga pri Volkswagnu ohranjali pri življenju na kitajskih avtomobilskih trgih.
Gre za precej edinstven motor saj ga je nemogoče uvrstiti med vrstne motorje, hkrati pa tudi med motorje zasnove V. Valji v omenjenem motorju namreč niso razvrščeni v isto linijo, pač pa v dve liniji, a pod kotom med 10,5 in 15 stopnjami. Razmak je torej tako majhen, da se vsi valji nahajajo v enem bloku, ventili pa v eni motorni glavo. Hkrati je motor precej kompakten, saj je razdalja med dvema valjema v isti liniji nekoliko manjša od premera enega valja, ki se nahaja v vzporedni liniji.
Takšna zasnova je Volkswagnu omogočala, za motor postavi prečno tudi v svoje kompaktne modele. Tako je bil eden prvih modelov, ki je prejel omenjeni motor športni in danes zelo cenjeni kupe, Corrado. Prva različica motorja je imela še prostornino 2,8 litra in 12-ventilsko zasnovo (po dva ventila na valj) in moč 128 kilovatov oziroma 172 konjev. Corrado si je omenjeni motor delil s Passatom, kasneje pa tudi z Golfom tretje generacije, ki je nosil oznako VR6.
A inženirji niso prenehali z razvojem motorja. Hitro je sledila povečava prostornine za dodaten deciliter in prirastek moči na 140 kilovatov oziroma 188 konjev. Motor je ob tem služil tudi kot osnova leta 1997 predstavljenemu petvaljniku z oznako VR5, tri leta kasneje pa je prišla še 24-valjna izvedba s štirimi ventili na valj. Ta je ponudila še dodatnih 10 kilovatov moč, a je bila rezervirana zgolj za evropske trge.
Zares zaživel pa je VR6 šele po letu 2000, ko je dobil naslednjo nadgradnjo. Njegova prostornina je narasla na 3,2 litra, moč pa na med 221 in 247 konjev oziroma 165 in 184 kilovatov. Zanj so se namreč začeli zanimati tudi drugi proizvajalci. Če so prvo izvedbo pri Volkswagnu vgradili v že navedene modele, poleg tega pa tudi v Sharana in celo Mercedes-Benz razred V, so sedaj zanj zanimanje izrazili tudi pri Audiju in Porscheju.
Svoje mesto je tako našel v modelih TT in A3, Volkswagnih Phaeton in Passat in celo Porsche Cayennu. Zadnji trije modeli so omenjeni motor dobili v največji, 3,6-litrski izvedbi z 220 kilovati ali 299 konji moči. Ta se je iz Evrope poslovila leta 2018, ko je iz proizvodnje odšla druga generacija modela Cayenne. Medtem je na ameriškem in kitajskem trgu ostal prisoten v križancih Teramont in Talagon, a se je sedaj poslovil tudi iz njiju.
Vseeno pa je dediščina motorja VR6 še precej večja. Enako zasnovo so namreč znotraj koncerna uporabili tudi v osem- 12- in celo 16-valjnih motorjih najbolj prestižnih znamk koncerna, tudi pri Bentleyju in Bugattiju, kjer je 16-valjnik krasil motorni prostor modelov Veyron, Chiron, Divo in Centodieci. Zato gre brez dvoma za pravi inženirski dragulj, ki bi ga bilo vredno uvrstiti v svojo garažo. Tam ga lahko imate tudi z našo pomočjo. Kontaktirajte nas in poiskali vam bomo vaš dragulj, najsi bo to Golf R32, Passat R36, Porsche Cayenne ali pa kak Bentley.
Verjetno ni avtomobilskega navdušenca, ki se v nekem trenutku svoje mladosti ni srečal z računalniško simulacijo Need for Speed. Prva generacija simulacije je na trg prišla že davnega leta 1994, do danes pa je pod tem imenom izšlo že nešteto nadaljevanj, ki so ljubiteljem postregle z različnimi avtomobili. V 90. letih so dominirali superšportniki tistega časa, nato je sledilo obdobje Porschejev, predelanih avtomobilov v slogu prvih filmov franšize Hitri in drzni in tako naprej.
Med desetinami, če ne stotinami avtomobilov, ki so se znašli v seriji, pa je zagotovo eden najbolj prepoznavnih BMW M3 GTR iz izdaje Most Wanted. Virtualni dirkalnik, okrašen s prepoznavno grafiko je postal verjetno najbolj znan primerek avtomobila, ki navkljub drugačnim načrtom nikoli ni zares doživel serijske proizvodnje. M3 GTR je namreč na koncu ostal zgolj dirkalnik, vseeno pa se je veliko posameznikov odločilo, da naredijo lastne replike avtomobila iz računalniške igre.
Sedaj pa so se pri britanskem zastopništvu znamke BMW odločili, da ob 30. obletnici franšize Need for Speed vendarle izdelajo tudi pravi, »originalni« avtomobil. Pri tem so upoštevali vse podrobnosti virtualnega avtomobila, od izrazito razširjene karoserije, izpušnega sistema, ki se konča na boku pragov, veliko krilce na zadku avtomobila in pa celotno varnostno kletko v kabini. Čeprav ta v simulaciji ni razkrita, pa je v pravem avtomobilu narejena v slogu dirkalnih avtomobilov in izpraznjena vseh nepotrebnih elementov, ki prinašajo zgolj težo.
Ali so pri izdelavi avtomobila vzeli katerega izmed dirkalnih avtomobilov, ali pa so za osnovo vzeli serijskega M3 in ga temeljito predelali, ni znano, verjetno pa za to niso uporabili enega izmed zgolj desetih razvojnih prototipov oziroma enega izmed treh razstavnih primerkov. A če so avtomobil osnovali na klasičnem M3 in repliko podkovali tudi z ustrezno motorno konjenico, potem je sledila tudi menjava motorja, saj se pod motornim pokrovom GTR-ja skriva štirilitrski osemvaljnik s 444 konji moči.
To naj bi v dirkalniku zadoščalo za najvišjo hitrost okrog 260 kilometrov na uro. Mimogrede teža avtomobila po vseh predelavah znaša le 1.100 kilogramov. Zanimivo, serijski avtomobil (izdelanih je bilo na koncu le deset vozil), je imel nekoliko manj moči in večjo težo (za okrog 250 kilogramov), vseeno pa je njegova najvišja hitrost znašala 295 kilometrov na uro.
BMW je sicer v osnovi avtomobil začel razvijati zaradi zahtev dirkaške serije American Le Mans Series, znana pa je bila tudi cena posameznega avtomobila v maloprodaji: 250.000 evrov. Serija je zahtevala izdelavo desetih vozil, ki jih je BMW dejansko, kot že rečeno tudi izdelal. Vendar pa je naslednje leto prišla nova zahteva, ki je narekovala izdelavo skupno 100 avtomobilov, zaradi česar je BMW izstopil iz serije. Kje je končalo vseh deset avtomobilov pa je danes vprašanje, na katerega tudi pri BMW-ju nimajo točnega odgovora.
Je pa zato jasno, kje bo replika računalniške legende prisotna v naslednjih dneh. Pri BMW-ju so se namreč odločili, da bo razstavljena v BMW-jevem salonu BMW Welt v Münchnu. Tam bo avtomobil na ogled na voljo do šestega januarja prihodnje leto, nato pa bo verjetno romal v BMW-jev muzej – ali pa na promocijsko turnejo. Vi pa si medtem lahko ogledate našo zalogo vozil znamke BMW, med katero sta tudi BMW M3 in M4.
Aston Martin je končno naznanil začetek proizvodnje svojega najbolj ekstremnega avtomobila doslej. Superšportnik, ki so ga pr Aston Martinu razvili v sodelovanju z dirkaškim moštvom Red Bull je bil kot koncept predstavljen že pred petimi leti, nato pa je štiri leta trajalo, da je prišel v proizvodnjo. Ta se bo po poročanju znamke pričela v prvi polovici prihodnjega leta.